Marsikdo bo rekel še ena navadna dirka... Jaz pa se še vedno spomnim, kako se je lep in vroč sobotni dan prelevil v nedeljski vesoljni potop.
Ja, od sobote sem govoril, ki je bila vroča, skoraj prevroča za stanje na soncu in čakanje da prihrumi mimo mene naslednji dirkalnik. K sreči sem imel poleg kamer in plastenke vode tudi kremo za sončenje. Tudi nedeljsko jutro je izgledalo super, čeprav napovedi niso bile najboljše. Zato sem poleg video in foto opreme imel pri sebi dva dežnika. No eden ni bil dežnik ampak vrtni senčnik, ki mi je kasneje nudil streho kot dežnik. Dirka se je začela v suhem, iz daljave pa so se že prihajali črni oblaki, ki so kmalu spustili svoj bes na pokrajino. Ne bom rekel, da je lilo. Je preskromna beseda za pojavo, ki je besnela nad nami. Dirko so bili v takih razmerah primorani prekiniti. Cesta proti Šembijam pa je postala potok vode proti Ilirski Bistrici. Po kar dolgi prekinitvi so dirkalniki spet zahrumeli in brzeli mimo mene, steza pa se je proti koncu dirke celo začela sušiti...
Ni komentarjev:
Objavite komentar